Zanimivosti

Zanimivosti


Svet med Muro in Dravo je izjemno bogat z naravno dediščino. Obe reki nudita življenjski prostor številnim ogroženim živalskim in rastlinskim vrstam. Domačini si ob krajinskem parku Jeruzalem in krajinskem parku Radgonsko – kapelske gorice prizadevajo za ustanovitev regijskega parka Mura in krajinskega parka Središče ob Dravi. Poplavni svet reke Mure je v Sloveniji območje z večjim številom vodnih, obvodnih in mokrotnih okolij. Ta so stoletja nastajala in se spreminjala z delovanjem reke, ki je svojo strugo ves čas prestavljala, medtem ko se je v opuščenih strugah razbohotilo življenje v počasi tekočih in stoječih vodah. Mrtvice so kot nalašč za življenje dvoživk, ptic in rastlin.
Dvoživke, ki jih je moč opaziti: zelena žaba, plavček, rosnica, sekulja, zelena rega, navadna česnovka, zelena krastača, navadna krastača, nižinski urh, hribski urh, pupki, navadni močerad.Vse slovenske dvoživke so uvrščene v Pravilnik o uvrstitvi živalskih in rastlinskih vrst na rdeči seznam. Nekatere dvoživke so zavarovane tudi s Konvencijo o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov.
Ptice: Ob reki Muri je bilo doslej odkritih 200 vrst ptic, od tega je 110 gnezdilk. Travniki so še posebej pomembni za jedro slovenske populacije bele štorklje , ki v celotnem Pomurju šteje okrog 135 parov. Opazimo lahko tudi
sivo čapljo, rumenega strnada, pribe, postovke, vijeglavke, zeleno žolno, bičje trstnice, rjave srakoperje, črne štorklje, sršenarje, malega čopastega ponirka, rakar, trstno strnad, čapljice in čapasto črnico.Na travnikih blizu Male Nedelje je moč najti naravna rastišča sibirske perunike, v Veržeju so poznani po narcisah, ki jih v naravi skorajda več ni moč zaslediti. Bela narcisa, lista ginkga, sibirska perunika, plavček, pupek robati, rumeni strnad.
SIVA ČAPLJA


živi ob vodah, ki ji nudijo dovolj hrane. Hrani se zlasti z ribami pa tudi z manjšimi sesalci, plazilci, žabami in večjimi žuželkami. Mišičje v vratu ji omogoča, da s kljunom bliskovito useka, kar je sploh značilno za čaplje.

Gnezdi praviloma v koloniji, v kateri je po več gnezd na istem mestu. Gnezdo je iz vej in postlano z drobnejšim materialom. Samica znese marca in aprila navadno štiri jajca. Valjenje traja 30 dni, valita izmenoma samec in samica. Mladiči ostanejo v gnezdu okrog sedem tednov, dokler ne poletijo, včasih celo 9. tednov. Sprva jih starša hranita naravnost v kljun, potem pa odlagata hrano v gnezdo in mladiči jo pobirajo. Gnezdo gradita oba in ga uporabljata več let, včasih pa uporabita za podlago kar staro gnezdo večjih ptičev. Razširjena je od Severne Afrike do Južne Skandinavije in od Azorov do Japonske, Cejlona in Indonezije. V Sloveniji jo srečamo povsod ob vodah, gnezdi pa v severovzhodnem delu Slovenije. Ogrožena je predvsem zaradi onesnaženja voda in zaradi neposrednega vznemirjenja, preganjanja in uničevanja narave. Zaščitena je od l. 1972.
ŠTRK - ŠTORKLJA


Bela štorklja ( Ciconia cicconia ), po domače štrk, je simbol pomurske pokrajine. Je zaščitena ptica po zakonu o lovu. V Pomurju je okoli 100 gnezd ob Muri, Ledavi in ščavnici. Gnezda si spletajo na dimnikih, električnih drogovih in drevesih. štorklja je tako kot žaba znanilka čistega okolja. štorklje se vračajo iz leta v leto konec marca in zasedajo vedno ista stara gnezda. Konec avgusta štorklje odletijo nazaj proti južni Afriki. Največje nahajališče štorkelj je v Veliki Polani, ki od leta 1999 nosi naziv Evropska vas štorkelj.
MUZEJI
MUZEJ LJUTOMERSKI KASAČ
Muzej je umeščen v sklop Kasaškega kluba Ljutomer, hlevov in dirkališča - tja, kamor tudi sodi. Glede na dane prostorske možnosti je zasnovan tako, da omogoča vpogled v zgodovinski spomin kasaštva od njegovih začetkov do danes.

Ul. I. slovenskega tabora 16
9240 Ljutomer
t. +386 2 581-18-59
e. muzejkkljutomer@gmail.com



ČEBELARSKI MUZEJ
čebelarski muzej je izročilo preteklosti, je ogledalo življenja in dela prleškega človeka. Muzej na Krapju je star sto let in je edini sistem neiser ohranjen v Sloveniji in je polkrožne oblike. Vse do leta 1945 je bil naseljen. V celoti je iz lesa. V njem so eksponati stari tudi od 200 do 300 let. Zelo je pomemben za razvoj čebelarstva na tem območju. Na voljo je več vrst medu, medeni liker in propolis... Nahaja se v neposredni bližini Term Banovci.

Krapje 22
9241 Veržej
t. +386 2 582 10 55
e. jozef.tigeli@gmail.com
www.cebelarski-muzej.si



KMEČKI MUZEJ PRISTAVA
V kmečkem muzeju si lahko ogledate pregledno slikovno muzejsko zbirko «Pristava od l. 1445 do danes«. Razloži ter prikaže se vam zgodovina Pristave. Mali kmečki muzej«, kjer obiskovalca povedejo skozi prikaz kmečke kuhinje in kmečke sobe, opremljene s številnimi muzealijami in starinskimi predmeti, sprehod pa se konča na skednju, kjer sledi ogled nekaterih kmečkih delovnih naprav in pripomočkov. v neposredni bližini je v času vegetacije na ogled neokrnjen travnik s številnimi cveticami in travami, ki jih v našem okolju ni več videti. Obrazložijo vam posamezne cvetice in trave.
Vsak obiskovalec dobi pijačo dobrodošlice »čarovniško kri«, predhodno najavljeni pa lahko poskusijo domačo prleško zaseko ali v primeru manjše zaključene skupine sodelujejo pri prleških »postržnjač. Po želji obiskovalce popeljejo tudi do vaške kapele, ki jo primerno predstavijo.

Pristava 4/a
9240 Ljutomer



KOVAŠKI MUZEJ RAZKRIŽJE
Konj je bil nekdaj zelo pomemben v kmetijstvu, zato je bilo na tem področju tudi veliko kovačev. Kljub sodobni tehnologiji pa je konj ostal še vedno pomemben, tokrat v športno-rekreacijskem pomenu in kovaštvo ni izumrlo. Pomembni so tudi izdelki iz železa, kateri so prave umetnine.
Možnost spoznati, kako in kaj so izdelovali kovači, nam nudi kovaška delavnica in kovaški muzej na Razkrižju 16, pri Antonu Horvatu. Med drugim je na ogled tudi orodje, s katerim so podkovali konje lendavske grofice. Izvirno kovaštvo ima v družini Horvat 150-letno tradicijo.
Ljubitelji konj lahko jezdijo na indijanskem konju znotraj ograje ali v naravi. Možna je tudi vožnja s kočijo.
Obiskovalci se lahko okrepčajo z lastnikovim vinom, postreže pa se jim tudi z domačim narezkom. Lični kovaški spominki, izdelani ročno v tej kovačnici, so lep spomin ali pa darilo za srečo.

Razkrižje 16
9240 Ljutomer
t. +386 2 589 10 72



MUZEJ RALO
V muzeju Ralo so na prostem razstavljeni stroji in orodja, ki spominjajo na čase, ko so kmetje vse delali ročno. Ralo je drevesna veja s kljuko, katera poostrena konica je rila po zemlji. To primitivno ralo so najprej vlekli ljudje. Z ralom pa se zemlja ni obračala, temveč le rahljala. Ko pa je človek udomačil prvo žival, so se spremenili načini dela in nove oblike strojev.
Tukaj je razstavljenih preko 300 strojev. Družina Primec, ki si prizadeva ohraniti ta del slovenske kulturne dediščine, obenem tudi vabi na obisk in k sodelovanju vse šolske otroke in mladino ter srednje šole, ki se ukvarjajo s strojništvom.
Plug je nastal iz prvotnega orodja ralo. Poznamo več vrst in oblik plugov: leseni, kovinski in dvostranski. Takšne pluge je vlekla živina z enojno in dvojno vprego.
Po preoravanju se je površinska zemlja obdelala z branami, katere so bile različnih veličin in oblik. Ta orodja so imela namen zemljo zrahljati in poravnati.
Posebnost je tudi črna kuhinja, kjer so ohranjeni predmeti, ki so bili v uporabi do l. 1950. še vedno je v uporabi za sušenje mesa.
Ponudba za goste je raznovrstna, prava posebnost je poleti studenčnica, domači kruh z zaseko in v jesenskem času mošt.

Cuber 20
9240 Ljutomer
t. +386 2 581 14 63



SPLOŠNA MUZEJSKA ZBIRKA
Splošna muzejska zbirka Ljutomera je bila odprta 1996. leta. Zbirka je nastala s prestrukturiranjem muzeja NOB, ustanovljenega 1954. leta. Koncept zbirke temelji na arhivski dokumentaciji muzeja, dopolnjen z arhivskimi viri in muzealijami drugih ustanov in posameznikov. Zbirka predstavlja gospodarsko, družbeno, politično in kulturno življenje mesta in okolice. Postavljena je kronološko.

Glavni trg 1 
9240 Ljutomer 
t. +386 2 581 12 95 
www.knjiznica-ljutomer.si





I. SLOVENSKI TABOR NA SLOVENSKEM
Ogromna večina ljudi na slovenskem narodnostnem ozemlju je znala samo slovenski jezik. Pogovorni in dopisovalni jezik v izobraženi meščanski in plemiški družbi pa je bil, z redkimi izjemami, nemški. Nemške so bile vse šole razen osnovnih, pa tudi te niso bile povsod in v celoti slovenske, prav tako pa so bili v nemškem jeziku tudi vsi časopisi in članki.
Junija 1868 se je misel na politična zborovanja vedno bolj širila tudi po Slovenskem. Namesto dotedanjih izrazov zbor, meeting, skupščina, pa so prevzeli ime tabor, ki je zvenel bolj domače za preprostega človeka. Tako je že 4. julija 1868 ljutomerski okrajni predstojnik pisal namestništvu v Gradec, da je od nekaterih prebivalcev okraja dobil prošnjo, (advokat dr. Jakob Ploj) naj dovoli v nedeljo 9. avgusta popoldne prireditev pod milim nebom na travniku Dragotina Huberja. Tabore je začela organizirati in oblikovati po svoji zamisli tedanja mladoslovenska liberalna demokracija, ki se je oprijemala programa Zedinjene Slovenije in ga sklenila prenesti med ljudi.
V nedeljo 9. avgusta 1868, ob treh popoldne na travniku Dragotina Huberja se je pričel I. slovenki tabor. Tabor je začel dr. Anton Klemenčič, župnik v Ljutomeru na kar so se zvrstili še ostali govorniki. I. slovenskega tabora se je udeležilo 7.000 ljudi iz vseh ustavnih ter upravnih enot.
Z ljutomerskim taborom so se tabori začeli, s taborom v Buhljah pri Grabštajnu na Koroškem, skoraj natanko tri leta pozneje, 6. avgusta 1871, so se nehali. Na slovenskem narodnostnem ozemlju se jih je v tem času zvrstilo 17. Tabori so zajeli vse slovenske dežele. Pri prvih taborih so sicer protestirale proti njim skupine nemških meščanov in zahtevale prepoved, vendar pa so bile oblasti bolj liberalne in so tabore dovoljevale.
KLOPOTEC


Je lesena vetrnica v vinogradu, nasajena na visokem drogu, ki naj bi v vetru s klopotanjem odganjala ptice. V prleških vinogradih ima ponavadi štiri vetrnice. Praviloma je vsak del iz drugačnega lesa. Pripisujemo mu posebno moč varovanja vinogradov, vendar pa ne le pred škodljivci.

Klopotec ponavadi postavljajo na Veliko mašo, 15.avgusta, nekateri pa že na Lovrenčev dan, 10.avgusta.
LONČARSTVO ŽUMAN


V družini Žuman izdelujemo lončevino že dobro stoletje. Vse izdelke izdelujemo ročno na lončarskem vretenu.

Izdelke žgemo na star tradicionalen način v peči na drva, zato daje dim vsakemu izdelku drugačen in neponovljiv barvni odtenek. Prav zato je vsaka lončena posoda unikat.

Ormoška cesta 27
9240 Ljutomer
t. +386 2 581 16 06
m. +386 41 515 979

Pomembne osebnosti

DR. FRANC MIKLOŠIČ

je bil rojen 20.11.1813 v Radomerščaku pri Ljutomeru. Osnovno šolo je obiskoval v Ljutomeru, gimnazijo pa v Varaždin in nato v Mariboru. Potem je v Gradcu študiral filozofijo in pravo. Doktoriral je iz filozofije in predmet tudi predaval. Mesto knjižničarja v Dvorni biblioteki na Dunaju je sprejel leta 1844. Po smrti Jerneja Kopitarja pa je opravljal tudi cenzorska opravila za slovanske, romunske in novogrške knjige. Leta 1848 se je za eno leto vključil v politično življenje in postal predsednik dunajskega društva Slovenija, sooblikovalec programa Zedinjene Slovenije in poslanec v avstrijskem Državnem zboru. Leta 1849 je bil imenovan za prvega profesorja na novoustanovljeni Stolici za slovansko filologijo Univerze na Dunaju. Tri šolska leta je bil dekan Filozofske fakultete na Dunaju, leta 1854 pa rektor univerze na Dunaju. Leta 1864 je za delo in zasluge dobil dedno plemstvo, po odločitvi ljutomerskega trškega sveta je bil tudi častni tržan Ljutomera. Obširno Miklošičevo delo (več kot 180 bibliografskih naslovov člankov, razprav in zaključenih publikacij. Mnoge njegove študije so pionirske, a prav zaradi strokovnega pristopa aktualne še danes. Največje delo, Primerjalno slovnico slovanskih jezikov, je ustvarjal tri desetletja, predstavil pa je glasoslovje, oblikoslovje, besedotvorje in skladnjo. Postavil je temelje slovanskemu imenoslovju, dosledno se je posvetil tudi etimologiji. Bil je prevajalec in avtor praktičnih besedil za šolsko rabo, znan je kot leposlovec. Tudi ohranjena obsežna korespondenca govori o njegovem velikem znanstvenem ugledu.
ANTE TRSTENJAK

je bil rojen v Slamnjaku. Bil je slikar in grafik. Težišče njegovega dela je bilo v akvarelu. Akvarelist ima možnost, da pokaže vso vizualno radost barv, da sugerira vlažnost in svežino barve. Slikarjeva dela v olju ne zaostajajo dosti za akvareli, saj jih je večkrat ustvaril po predlogi v akvarelu. Loteval se je skoraj vseh slikarskih tehnik in uporabljal različne tehnične načine. Njegova dela ostajajo edinstvena.
DR. ANTON TRSTENJAK

je bil teolog in psiholog, profesor na teološki fakulteti. Po svojih znanstvenih raziskavah s področja psihologije barv, je priznan tudi v svetovni strokovni literaturi. Razen strokovnih del je napisal tudi veliko poljudno znanstvenih psiholoških knjig.
DR. KAROL GROSSMANN

je bil rojen v Drakovcih pri Mali Nedelji. Bil je prvi slovenski ljubiteljski snemalec in je leta 1904 posnel prvi slovenski filmski zapis prav v Ljutomeru, osrčju Prlekije. V muzeju v Ljutomeru je možna tudi videoprojekcija obeh filmov.
HENRIK SCHREINER

se je rodil leta 1850 v Ljutomeru. Bil je učitelj-praktik, ki se je s številnimi novostmi in ustreznimi strokovnimi pristopi lotil celovite prenove izobraževanja. Zavzel se je za delovno šolo, višje izobraževanje učiteljev in ustreznejše pogoje dela. Napisal je številne članke, razprave in samostojna knjižna dela, strokovno ocenil več kot 50 pedagoških del.
SLAVKO OSTERC

je bil rojen v Veržeju. Bil je slovenski skladatelj in glasbeni pedagog. S svojim močnim vplivom na radikalno modernistično usmerjeno mlajšo generacijo slovenskih skladateljev ima največje zasluge za posodobitev slovenske glasbene ustvarjalnosti. Napisal je tri simfonije, tri opere enodejanke, balet Iluzije, kantato Krst pri Savici ter mnoga druga orkestralna in komorna dela.
STANKO VRAZ

je bil rojen v Cerovcu. Bil je Miklošičev sošolec in poleg Prešerna najvidnejši pesnik slovenske romantike. Njegove pesmi so svobodomiselne, bojevite, razpoloženjske in ljubezenske. Pisal je predvsem sonete, romance, epigrame in satiro. Ustvarjal je v knjižnem jeziku z upoštevanjem vzhodnoštajerskega govora. Velja za prvega sistematičnega in znanstvenega zapisovalca ljudske pesmi. Bil je prevajalec, urednik in pripovednik. Ideja in pripadnost ilirskemu gibanju ga je dokončno ločila od Prešernovega kroga.

Vaški grbi

Grbi vasi in manjših krajev Prlekije nimajo heraldičnega izvora, tovrstne preteklosti in vsebine. Mogoče zgolj slučajno ali le na osnovi hipoteze. V nekaterih vaseh jih celo ni. Imajo pa svojo lastno identitetiteto in sporočilnost z mnogokrat šaljivo upodobitvijo v času in prostoru, prav takšnim zapisanim ali izrečenim spremljajočim besedilom, navadami, običaji in drugimi vrstami «uporabnosti«, ki se v danem trenutku ob grbu zvrstijo. V sebi nosijo tudi svojevrsten ponos vseh tistih, katerim grb »pripada« in s katerim se vedno znova postavljajo.

Skozi čas so se vaških grbov lotevali različni avtorji, a v glavnem so o njih zapisali le, kaj predstavljajo in ob kakšnih priložnostih se Prleki z njim ponašajo. Kot kulturno dediščino brez primere so jih celo poimenovali s skupnim imenom grbi. Dokaj celostno podobo takega zapisa je zapustil zgodovinar, dr. Fran Kovačič v svojem delu Ljutomer, zgodovina trga in sreza iz leta 1926, pred njim sta o grbih pisala S. Vraz in M. Slekovec, predvsem pa JosipPajek. Ljutomerski učitelj Jan Baukart jih je sistematično naštel in o posameznih kaj malega zapisal v spominskem zborniku Prlekija, ki je izšel leta 1955. Publicist Juš Makovec jih je ob dodanih izrisih J. Lebarja ponovno predstavil v delu Od Mure do goric. O grbih so pisali tudi D. Pediček, V. Mirt, A. Ratiznojnik, mag. M. Puconja, S. Pavličič, M. šoštarič, lotila se jih je tudi Kunaverjeva in številni drugi avtorji v različnih člankih in zaključenih publikacijah, nekaj malega je zavedeno tudi v različnih strokovnih (zgodovinskih) izdajah in v priložnostnih šolskih tematskih raziskovalnih nalogah, zapise je najti tudi v tuji, predvsem nemški in avstrijski literaturi.

Smelost poskusa, da jih je delovna skupina strokovnjakov in študentov Univerze Ljubljana in Zavoda za kulturo in izobraževanje Ljutomer ponovno »odkrivala« skozi zamišljen projekt, je tudi iskana priložnost, kako prleške vaške grbe kot neponovljivo dediščino domače preteklosti preplesti s potrebami sodobnega trenutka oziroma sploh ugotoviti njihovo prisotnost v njem. Osnovni cilj, zbrati vaške grbe in jih predstaviti najširši javnosti kot najbolj avtentično obliko kulturne dediščine, istočasno pa ponuditi zainteresiranim nove možnosti (tudi) tržnega komuniciranja z njimi v obliki uporabnega in dekorativnega elementa turizma, je (bil) pravi izziv pri izvajanju projekta.

Primerjava s sosednjimi pokrajinami v Avstriji in v nekdanji Ogrski (slovensko Medmurje) pa je razširil projekt v evropski prostor z namenom, predstaviti se vsem, ki jih naša dežela in ljudje zanimajo, pa o njej ne vedo prav veliko. Vaški grbi v Prlekiji kot zapisana oblika raziskovalnega dela, naj gre za literaturo ali življenje znotraj vseh meja naslovne vsebine, ostajajo na terenu neponovljiva iztočnica vsem, ki bodo kakor koli hoteli odstreti nove in neznane vsebine tega enkratnega pojava, te enkratne kulturne dediščine.

Kljub delu in številnim odkritjem pa so vaški grbi Prlekije svojevrstna uganka tudi vnaprej, prav skrivnostno se ob prepoznavanju vedno znova prekrijejo s tančico življenja nekoč in danes, s tem pa njihov čar ostaja. Živi so in na svoj način polnijo naš vsakdan, naj gre za popolnoma prenovljeno podobo in njihov namen ali že stokrat izrečeno šalo. Taki ostajajo z nami, Prleki; taki pozdravljajo vse, ki nas obiščejo.